Cianobakterije v Sloveniji
Spoznaj cianobakterije v Sloveniji in nam s fotografijami pomagaj odkrivati strupene vrste
po principih ljubiteljske znanosti (ang. Citizen Science).
Ne spreglej zanimivosti, ki jih redno dopolnjujemo.
Cianobakterije so prokariontski organizmi, ki izvajajo oksigeno fotosintezo (pri reakciji se sprošča kisik). Vsebujejo različna barvila, in sicer od fotosintetskih barvil, ki so tipična za evkariontske alge (npr. klorofil), do specifičnih barvil. Specifična barvila cianobakterijam dajejo posebno obarvanost; fikocianini odsevajo modro-zeleno oz. ciano, fikoeritrini pa škrlatno.
Cianobakterije so prisotne v skoraj vseh vodnih ekosistemih (npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki), najdemo pa jih tudi na kopnem; v tleh, v jamah, na zidovih, skalah in podobno. Nekatere vrste lahko preživijo tudi v ekstremnih okoljih, kot so sušne puščave, termalni vrelci, antarktični led ali zelo slana okolja.
Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini.
Nekateri cianotoksini so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Le da kobre v Sloveniji ne srečaš prav pogosto, gobo lahko nabereš le v gozdu, cianobakterije pa najdemo skoraj v vseh vodih okoljih po celem svetu. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni; nekateri so celo povezani z nastankom tumorjev ali z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa.
Najpogostejše ali najbolje preučene cianotoksine lahko razdelimo na več skupin. Hepatotoksini, kamor sodijo predvsem mikrocistini in nodularini, vplivajo na delovanje jetrnih celic. Nevrotoksini, kamor spadajo različni saksitoksini in anatoksini, vplivajo na prenos živčnih signalov. Obstajajo tudi druge pomembne skupine toksinov, npr. citotoksini (cilindrospermopsin) in dermatotoksini (aplisiatoksin).
Opis najpogostejših potencialno toksičnih redov najdete tukaj.
Cianobakterije v ekosistemih igrajo izjemno pomembno vlogo primarnih proizvajalcev, ki so vir hrane za vse višje organizme. V morjih in drugih vodnih okoljih so približno tako pomembne za vezavo toplogrednih plinov kot drevesa v deževnem gozdu, poleg tega pa nekatere vrste sodelujejo pri kroženju dušika v naravi. Pred milijardami let so bile prav cianobakterije tiste, ki so napolnile zemeljsko atmosfero s kisikom in omogočile razvoj življenja, kasneje pa so vstopile v celice rastlin in oblikovale kloroplaste – celične strukture, ki omogočajo fotosintezo.
Cianobakterije so večinski vir vse nafte in zemeljskega plina, ki ju danes uporabljamo. Poleg tega imajo širok potencial uporabe v biotehnologiji, npr. za proizvodnjo biogoriva in bioplastike, razgradnjo olja ali čiščenje odpadnih voda, pa tudi kot gnojilo ali prehransko dopolnilo. Poleg tega proizvajajo številne protimikrobne učinkovine, ki jih lahko uporabimo v farmacevtske namene.
Eno najbolj priljubljenih prehranskih dopolnil, spirulina, je narejeno iz cianobakterij vrste Arthrospira platensis.