Cianobakterije in kisik, 3. del

V prejšnjih dveh objavah (prvi in drugi del) smo pisali o tem, kako so cianobakterije pred dvema in pol milijardama let napolnile atmosfero s kisikom in s tem spremenile potek evolucije. In tudi o tem, kako so se milijone let kasneje nekatere od njih razvile v celične strukture – kloroplaste, – ki so danes prisotni v notranjosti rastlinskih celic in rastlinam omogočajo fotosintezo. Če danes vprašamo ljudi, od kod pride kisik, bo verjetno večina najprej pomislila na rastline. Obširni deževni gozdovi so vendar največji proizvajalec kisika na planetu, kajne?

Pravzaprav ni čisto tako. Čeprav so se nekatere cianobakterije “preselile” v notranjost rastlinskih celic, pa še danes naš planet poseljuje veliko prostoživečih vrst, ki živijo večinoma v vodnih okoljih, najdemo pa jih tudi na kopnem. Tako kot pred milijardami let tudi danes polnijo našo atmosfero s kisikom; znanstveniki ocenjujejo, da več kot 50 % kisika izvira iz oceanov. Za večino tega se lahko zahvalimo prav cianobakterijam in mikroskopskim algam – z eno besedo fitoplanktonu.

Vrnimo se nekoliko nazaj: kaj se je zgodilo z deževnimi gozdovi? Seveda so tudi ti neprecenljiv vir kisika in ponor ogljika. Vendar razmislimo za trenutek, o kakšnih površinah govorimo: vsi deževni gozdovi na planetu skupaj pokrivajo približno 8 % Zemljine kopenske površine (2,5 % celotne površine)¹, medtem ko morja in oceani pokrivajo okrog 70 %². Če v izračun vključimo še njihovo globino, kmalu ugotovimo, da govorimo o ogromni prostornini vode, ki jo naseljuje fitoplankton. Kljub temu da so posamezni planktonski organizmi zelo majhni, pravzaprav prostim očesom nevidni, so torej v seštevku zelo pomembni.

Deževni gozdovi so ključen vir kisika na Zemlji in nujno je, da jih ohranimo. Prav tako pomembni pa so tudi oceani, ki proizvedejo več kot 50 % kisika – zato je še kako pomembno, da ohranimo tudi njih.

Vzemimo za primer morske cianobakterije iz rodu Prochlorococcus. V premeru merijo od 0,5 do 0,7 μm in so tako majhne, da smo jih uvrstili med tako imenovane pikocianobakterije³; “pico” v španščini pomeni “malo”. Tako majhne so, da jih je lahko v eni sami kapljici vode na milijone. Vendar pa raziskovalci ocenjujejo, da so najbolj številčni fotosintetski organizmi na Zemlji⁴ in da so kljub svoji majhnosti odgovorni za približno 9 % fotosintezne proizvodnje v oceanih⁵. Pomagajo jim še njihove sorodne cianobakterije iz rodu Synechococcus, ki so skoraj dvakrat večje (vendar še vedno zelo, zelo majhne). Vse morske cianobakterije skupaj naj bi bile tako zaslužne za približno četrtino celotne primarne proizvodnje v oceanih⁵.

Naslednjič, ko se sprehajate po gozdu in občutite hvaležnost do dreves za svež zrak, ki ga dihate … ostanite hvaležni še naprej, spomnite pa se tudi na oceane in cianobakterije, brez katerih tudi dreves ne bi bilo.

Povezane objave: Cianobakterije in kisik, 1. del, Cianobakterije in kisik, 2. del

Več informacij:

• https://tinyurl.com/bdewfe49
  Oddaja o fitoplanktonu v Tržaškem zalivu – zvočni posnetek

• https://tinyurl.com/4b2v5x72
  O pomenu ohranjanja morij in oceanov

___________________________________________________________________________

Viri:

1. Butler, R. A. (2021). 10 Rainforest Facts for 2021. Mongabay. https://rainforests.mongabay.com/facts/rainforest-facts.html
2. Ramirez-Llodra, E. in sod. (2010). Deep, diverse and definitely different: unique attributes of the world’s largest ecosystem, Biogeosciences, 7, 2851–2899, https://doi.org/10.5194/bg-7-2851-2010
3. Partensky, F. in sod. (1999). Prochlorococcus, a marine photosynthetic prokaryote of global significance. Microbiology and molecular biology reviews : MMBR, 63(1), 106–127. https://doi.org/10.1128/MMBR.63.1.106-127.1999
4. Scanlan, D. J. in sod. (2009). Ecological Genomics of Marine Picocyanobacteria. Microbiol Mol Biol Rev 73(2): 249–299. https://doi.org/10.1128/MMBR.00035-08
5. Flombaum, P. in sod. (2013). Present and future global distributions of the marine Cyanobacteria Prochlorococcus and Synechococcus. PNAS 1140: 9824-9829. https://doi.org/10.1073/pnas.1307701110

Tekst: Maša Zupančič