Rezultati leta 2023

Od petih stalnih vzorčnih točk smo cianotoksine zaznali na štirih točkah. Najpogostejši so bili mikrocistini, ki delujejo na jetra in druge organe, sledili so jim anatoksini, ki so živčni strupi, v enem vzorcu pa so bili prisotni tudi saksitoksini. Najvišja izmerjena koncentracija je bila v gramoznici Podgrad, ki je septembra presegla zgornjo mejo Svetovne zdravstvene organizacije za varno vodo za rekreacijo. Najpogostejše potencialno strupene vrste so bile iz rodu Microcystis, sledili so jim rodovi Dolichospermum, Pseudanabaena, Aphanizomenon in Planktothrix.

Tako kot lani smo tudi letos spremljali pojavljanje strupenih cianobakterij po Sloveniji. Za razliko od leta 2022 smo se letos osredotočili na manjše število točk in na njihovo bolj redno spremljanje. Tako smo vzorčili pet lokacij (Ledavsko jezero, gramoznica Podgrad, jezero Radehova, gramoznica Boreci (Kamešnica) in ribnik Hotinja vas), enkrat mesečno od aprila do septembra. Na vseh točkah smo vsakič vzeli po dva vzorca: vodo (fitoplankton) in biofilm na kamnih (fitobentos); skupno smo tako nabrali 60 vzorcev.

Dodatno smo na pobudo državljanov avgusta vzorčili tudi jezero Green Lake (gramoznico Pleterje), kjer so se pojavljale zastrupitve psov. V vzorcu smo zaznali cianobakterije iz rodov Microcoleus/Phormidium in Oscillatoria, ki pa niso proizvajale cianotoksinov. Podrobnejši podatki so na voljo tukaj.

   stalne točke
   dodatne točke
   zaznani cianotoksini

Prisotnost in koncentracija cianotoksinov

Če se cianobakterije v vodi prekomerno namnožijo, se včasih v okolje sproščajo cianotoksini, ki lahko negativno vplivajo na živali in ljudi. Več o tem pojavu lahko preberete tukaj, prepoznamo pa ga lahko po zeleni, rjavi ali škrlatni plasti na površini vode. Redkeje se lahko pojavijo tudi kot plavajoče obloge na gladini. Običajne okoljske koncentracije cianotoksinov so za ljudi ob kratkoročni izpostavljenosti večinoma neškodljive, vendar lahko ob dolgoročni izpostavljenosti vodijo v številna tveganja, npr. za okvaro nekaterih notranjih organov, nastanek tumorjev ali poškodbe DNA. Poleg tega so lahko nevarni tudi domačim živalim. Da se čim bolj izognete nevarnosti, ob pojavu razrasti cianobakterij v vodi priporočamo ukrepe opisane na tej strani, kjer najdete tudi slikovne primere za lažjo prepoznavo pojava.

Letos smo od petih stalnih vzorčnih točk cianotoksine z metodo LC-MS/MS zaznali na štirih točkah. Najpogostejši so bili mikrocistini, ki delujejo na jetra in druge organe, sledili pa so jim anatoksini, ki so živčni strupi. V enem vzorcu smo zaznali tudi saksitoksine, ki delujejo podobno kot anatoksini. To je prvi primer, ko smo zaznali dejansko prisotnost saksitoksinov v Sloveniji. Pojavili so se septembra v biofilmu v ribniku Hotinja vas, vendar v nizki koncentraciji (0,12 µg/g suhe teže). Cilindrospermopsinov tudi letos nismo zaznali nikjer.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v svojih smernicah¹ določa najvišje koncentracije cianotoksinov v vodi, ki so še varne za ljudi. Za mikrocistine je to 1 µg/L v pitni vodi, ko gre za kronično izpostavljenost; 12 µg/L v pitni vodi, ko gre za kratkoročno izpostavljenost; in 24 µg/L v vodi, ki se uporablja za rekreacijo. V obdobju našega spremljanja stanja (od 2019 do 2023) smo letos prvič zabeležili preseženo mejo za vodo za rekreacijo, in sicer septembra v gramoznici Podgrad – 25,8 µg/L, kar je tudi nov rekord najvišje koncentracije v času našega spremljanja. Meja za pitno vodo (kratkoročna izpostavljenost) je bila presežena v gramoznici Podgrad tudi junija. Tudi v Ledavskem jezeru smo zaznali najvišjo koncentracijo mikrocistinov v času našega spremljanja, ki je bila trikrat višja kot najvišja koncentracija eno leto prej.

Za anatoksine je določena meja 30 µg/L za pitno vodo (kratkoročna izpostavljenost) in 60 µg/L za vodo za rekreacijo. Letos smo anatoksine zaznali le v Ledavskem jezeru; najvišja koncentracija je bila avgusta (0,4 µg/L), kar je občutno pod omenjenima mejama.

Za biofilm takšne smernice niso določene. Vzroca z najvišjima izmerjenima koncentracijama mikrocistinov v biofilmu se ujemata s podatki za plankton: 251 µg/g suhe teže smo izmerili avgusta v gramoznici Podgrad, 215 µg/g suhe teže pa junija na isti lokaciji. Čeprav smernice še ne obstajajo, so na našo vednost najnižje koncentracije mikrocistinov, o katerih poročajo v literaturi v povezavi z zastrupitvami živali, 221 µg/g suhe teže, kar pomeni, da je bila v Podgradu ta koncentracija vsaj enkrat v letu presežena. Anatoksinov v biofilmu letos nismo zaznali.

Podrobnejše rezultate najdete tukaj. Vse lokacije so se skupaj z lokacijami iz prejšnjih let dostopne tudi na interaktivnem zemljevidu.

Prisotnost potencialno strupenih vrst cianobakterij

Z mikroskopskim pregledom smo v vzorcih vode (fitoplankton) zaznali spodaj navedene vrste, ki so lahko strupene. To še ne pomeni, da so imele res sposobnost proizvodnje cianotoksinov – to je namreč nemogoče oceniti zgolj na podlagi njihovega videza. Najpogosteje se je pojavljal rod Microcystis, sledili so mu Dolichospermum, Pseudanabaena, Aphanizomenon in Planktothrix, izjemoma pa so se pojavili tudi Phormidium, Limnothrix, Raphidiopsis/Cylindrospermopsis, Woronichinia in Oscillatoria. Najbolj raznolika združba je bila julija v ribniku Hotinja vas.

A. – Aphanizomenon, D. – Dolichospermum, L. – Limnothrix, M. – Microcystis, Pl. – Planktothrix, Ps.– Pseudanabaena

Cianobakterijska gošča je bila v ribniku Hotinja vas kljub skoraj zimskemu vremenu in temperaturi vode pod 10 °C vidna že aprila.

Vzorec z najvišjo izmerjeno koncentracijo cianotoksinov smo pobrali septembra v gramoznici Podgrad.

Najgostejšo goščo cianobakterij smo opazili avgusta v Ledavskem jezeru; svetloba je v vodi segala le do globine dveh centimetrov. Kljub temu pa smo v vzorcu zaznali minimalno količino cianotoksinov – niso vse cianobakterije strupene.

Povezane objave: Rezultati leta 2022

Viri:

1. Chorus, I. in sod. (2021). Toxic cyanobacteria in water: A guide to their public health consequences, monitoring and management. CRC Press, Boca Raton (FL); World Health Organization, Geneva, CH.
2. Krienitz L., Ballot A., Kotut K., Wiegand C., Pütz S., Metcalf J.S., Codd G.A., Pflugmacher S. Contribution of hot spring cyanobacteria to the mysterious deaths of Lesser Flamingos at Lake Bogoria, Kenya. FEMS Microbiology Ecology, 43(2), 141–148. https://doi.org/10.1111/j.1574-6941.2003.tb01053.x