Kaj plava na vodni gladini?

Cianobakterijske gošče v naravi ni enostavno prepoznati. V okolju lahko namreč opazimo številne pojave, ki na prvi pogled spominjajo na cianobakterije, pa to niso. V tokratni objavi vam želimo predstaviti nekatere od njih, da boste v prihodnje lažje identificirali »čuden sloj na površini vode«. Tukaj si lahko ogledate primere prekomerne razrasti cianobakterij, zdaj pa si oglejmo še nekatere druge pojave, ki nanjo spominjajo.

Zelene alge

Zelene alge so tako kot cianobakterije mikroskopski organizmi, ki prav tako izvajajo fotosintezo in imajo značilno zeleno barvo. Za razliko od cianobakterij zelene alge niso strupene. Ko pa se prekomerno namnožijo, lahko tako kot cianobakterije tvorijo goščo na površini vode, ki jo je s prostim očesom težko ali celo nemogoče ločiti od cianobakterijske gošče. Tudi za izurjeno oko strokovnjakov je potreben pregled pod mikroskopom, da lahko zagotovo razločimo, za katere organizme gre.

Gošča zelenih alg na površini potoka Struga (© Nicoleta Nour).

Evglene

Evglene so skupina posebnih enoceličnih običkanih organizmov, ki tako kot zelene alge in cianobakterije vsebujejo klorofil in izvajajo fotosintezo. Tvorijo lahko obsežne gošče na površini vode; te so lahko zelene ali rdeče barve, odvisno od vrste. Nekatere vrste pri tem proizvajajo tudi strupene snovi.

Razrast evglen v Perniškem jezeru.

(Ob)vodne rastline in alge

Čeprav so vodne in obvodne rastline (npr. vodna leča ali različne trave), ter makroskopske alge (npr. Chara sp.), občutno večje od mikroskopskih cianobakterij, pa lahko na daleč vseeno spominjajo nanje. Če jih je veliko, lahko namreč prekrijejo vodno telo in spominjajo na cianobakterijsko goščo na površini. V teh primerih je navadno dovolj že to, da stopimo nekaj korakov bližje, in bomo lažje prepoznali, za kaj gre. V primeru cianobakterij namreč ne moremo razločiti posameznih celic, medtem ko so pri vodni leči jasno vidni ločeni zeleni listki.

Vodna leča od daleč …

… in od blizu.

Gost preplet rastlin na visokogorskem jezeru.

Cvetni prah

V pomladnem in poletnem času je to še posebej pogost pojav, ki ga lahko hitro zamenjamo za cianobakterijsko razrast. Če so v okolici vodnega telesa drevesa ali druge cvetoče rastline, se njihov cvetni prah zbira v vodi, kjer plava na površini. Zaradi vetra se navadno skoncentrira na enem območju, večinoma ob obali jezer, ribnikov ali počasi tekočih rek. Prepoznamo ga po izraziti rumeni barvi, ki za cianobakterije ni značilna. Če je cvetnega prahu manj oziroma je manj koncentriran, izgleda kot prosojen film na gladini.

Cvetni prah na površini Ledavskega jezera.

Cvetni prah na površini Ledavskega jezera.

Cvetni prah na površini ribnika Podgrad.

Železove bakterije

Železove bakterije niso vidne v jezerih, temveč v nizkih vodah, kot so razne luže, manjše mlake in potoki. Imajo zelo značilno oranžkasto obarvanost, po kateri jih zlahka prepoznamo. Tako kot cianobakterije so tudi železove bakterije avtotrofne – proizvajajo svojo hrano, – vendar pri tem namesto sončne svetlobe uporabljajo energijo iz oksidacije železa. To pomeni, da ne izvajajo fotosinteze in ne proizvajajo kisika.

Železove bakterije v plitvi luži v gozdu.

Železove bakterije v plitvi luži v gozdu.

Pena na vodi

Na vodni površini je pogosto prisotna pena, ki je naraven pojav. Nastane takrat, ko se zrak pomeša z vodo in tvori mehurčke. Do tega lahko pride pod pregradami in slapovi, pa tudi ob razgradnji odmrlih rastlin in živali, saj se ob tem sproščajo površinsko aktivne snovi, ki olajšajo mešanje vode in zraka. Pena pa je lahko tudi posledica onesnaženja, npr. z detergenti.

Pena na vodni površini v jarku.

Mulj

Če je voda rjave barve, vendar na površini ni vidne plasti gošče, lahko gre za mulj. Mulj sestavljajo fini delci različnih snovi (zemlje, mivke, odmrlih delcev rastlin in živali, mikroorganizmov), ki lahko lebdijo v vodi, v počasi tekočih ali stoječih vodah pa se naberejo na dnu v obliki usedline. V vodnih telesih z vplivom človeka se v mulju pogosto znajdejo tudi različna onesnaževala iz odplak. Ko se mulj z dna premeša z vodo, ta postane kalna in rjavo obarvana.

Kalna voda v ribniku Prilipe.

Kalna voda v ribniku Prilipe.

Upamo, da boste zdaj znali lažje oceniti, če je situacija zaskrbljujoča ali ne. Še enkrat pa naj poudarimo, da je vsak vaš odziv koristen, tudi če se izkaže, da ne gre za cianobakterije. Vsakič namreč obstaja potencial za cianobakterije, ki ga lahko potrdimo šele z laboratorijsko analizo; konec koncev pa cianobakterije še zdaleč niso edini problem naših voda.

Povezane objave: Ali lahko cianobakterije cvetijo?

Več informacij:

• https://tinyurl.com/5mhcjua9
  Pene na površini rek in jezer (ARSO)

Tekst: Maša Zupančič