Tudi kamni so lahko včasih strupeni

Jezero Tegel je drugo največje jezero v nemški prestolnici Berlinu in je priljubljena točka domačinov za sprostitev in rekreacijo, med drugim tudi kopanje. Maja 2017 pa se je tam zgodilo nekaj nenavadnega; številni ljudje so kmalu po sprehodih s svojimi psi ob tem jezeru opazili znake zastrupitve pri svojih štirinožnih prijateljih¹. Takšnih psov je bilo najmanj 12, simptomi pa so zajemali mišične krče, drgetanje in penjenje okrog ust. Pri treh od 12 psov se je zgodba žal zaključila s smrtjo.

Kaj je povzročilo takšen nesrečen dogodek? Vsem psom je bilo skupno, da so med sprehodom plavali v ali pili vodo iz jezera Tegel. Preiskave so pokazale, da je bil v njihovih želodcih prisoten strup anatoksin-a, ki je eden izmed cianotoksinov, poleg tega pa tudi filamenti cianobakterij iz rodu Tychonema, ki so proizvajalci prav tega toksina. Kljub temu pa na površini jezera cianobakterije niso bile vidne.

Podrobnejši pregled območja je razkril, da so na vodni površini plavali vodni mahovi, na katerih so bile pritrjene omenjene cianobakterije. Te cianobakterije spadajo med bentoške vrste – ne lebdijo prosto v vodi, temveč so pritrjene na kamne, na vodne rastline ali druge površine. Šele v zadnjem času se pojavljajo dokazi, da so lahko tudi takšne vrste s svojimi toksini nevarne za živali. Veliko več pozornosti se na tem področju namreč posveča planktonskim cianobakterijam, ki tvorijo obširne cvetove na površini voda in so zato bolj opazne in veliko bolj raziskane. Vendar pa primer ob jezeru Tegel ni bil prvi in tudi ne zadnji primer takšne zastrupitve. Najpogostejše žrtve so prav psi, poleg tega pa tudi živina, na primer krave. Podobni primeri so bili poleg Nemčije zabeleženi tudi v Švici², v Franciji³, na Nizozemskem⁴ in v Novi Zelandiji⁵. Poleg že omenjenega anatoksina-a so bile zabeležene tudi zastrupitve z mikrocistini.

Cianobakterije skupaj z ostalimi mikroskopskimi organizmi tvorijo oblogo na kamnih, ki jo imenujemo biofilm. V hitro tekočih rekah je ta obloga navadno zelo tanka, v počasnih rekah in stoječih vodah pa je lahko debela tudi več centimetrov.

Zanimiva je ugotovitev raziskovalcev, da prekomerna razrast bentoških cianobakterij – nasprotno od planktonskih vrst – ni odvisna od visoke vsebnosti hranil⁶. Do namnožitve bentoških vrst lahko pride tudi v zelo “čistih” jezerih, torej takšnih, ki niso onesnažena s hranili. Takšni čisti pogoji namreč omogočajo svetlobi, da prodre do dna jezera, kjer pospeši rast tamkajšnjih bentoških cianobakterij.

Poleg plavajočih rastlin se lahko cianobakterije pojavijo tudi kot obloga na kamnih ali pa plavajoč na površini, če se takšna obloga odtrga s podlage. V Sloveniji se bentoške cianobakterije in njihovi strupi ne spremljajo v sklopu rednega monitoringa, vendar na Nacionalnem inštitutu za biologijo začenjamo raziskave v tej smeri. Leta 2019 smo v sklopu projekta Eco-AlpsWater na kamnih v Blejskem jezeru zabeležili prisotnost anatoksina-a v nizkih koncentracijah, enakega toksina kot pri zgornjem primeru zastrupitve psov. Pretirana skrb ni potrebna, kljub temu pa je bolje, da psi med sprehodi ob jezeru ne ližejo kamnov, če na njih opazite zelenorjavo oblogo.

Biofilm mikroorganizmov se tvori na kamnih …

… pa tudi na vodnih rastlinah.

Povezane objave: Ali lahko cianobakterije cvetijo?, So cianobakterije v Sloveniji problem?, Kako se zaščititi pred cianotoksini

___________________________________________________________________________

Viri:

1. Fastner, J. in sod. (2018). Fatal neurotoxicosis in dogs associated with tychoplanktic, anatoxin-a producing Tychonema sp. in mesotrophic Lake Tegel, Berlin. Toxins, 10(2), 1–11. https://doi.org/10.3390/toxins10020060 
2. Mez, K. in sod. (1997). Identification of a microcystin in benthic cyanobacteria linked to cattle deaths on alpine pastures in Switzerland. European Journal of Phycology, 32(2), 111–117. https://doi.org/10.1080/09670269710001737029 
3. Gugger, M. in sod. (2005). First report in a river in France of the benthic cyanobacterium Phormidium favosum producing anatoxin-a associated with dog neurotoxicosis. Toxicon, 45(7), 919–928. https://doi.org/10.1016/j.toxicon.2005.02.031 
4. Faassen, E. J. in sod. (2012). First report of (homo)anatoxin-a and dog neurotoxicosis after ingestion of benthic cyanobacteria in the Netherlands. Toxicon, 60(3), 378–384. https://doi.org/10.1016/j.toxicon.2012.04.335 
5. Wood, S. A. in sod. (2010). Identification of a benthic microcystin-producing filamentous cyanobacterium (Oscillatoriales) associated with a dog poisoning in New Zealand. Toxicon, 55(4), 897–903. https://doi.org/10.1016/j.toxicon.2009.12.019
6. Quiblier, C. in sod. (2013). A review of current knowledge on toxic benthic freshwater cyanobacteria – Ecology, toxin production and risk management. Water Research, 47(15), 5464–5479. https://doi.org/10.1016/j.watres.2013.06.042

Tekst: Maša Zupančič