Različne metode – različna čutila

»Vse naše znanje se začne s čutili.«

– Immanuel Kant

Pogosto izpostavljamo, da pri svojem delu uporabljamo več različnih raziskovalnih metod. Zakaj si ne bi poenostavili življenja in uporabljali le ene, najboljše?

Če si sposodimo prispodobo našega avstrijskega kolega:

Različne metode so kot različna čutila. Nobena ni boljša od ostalih, so le različne, samo skupaj pa nam dajo celostno sliko o tem, kar opazujemo.

Zato v idealnem primeru naše delo poteka nekako tako:

• najprej na terenu potipamo, s kakšnim okoljem imamo opravka,
• pod mikroskopom pogledamo, katere cianobakterije so vidne,
• z molekularnimi metodami poslušamo, kaj nam želi povedati njihov genetski zapis,
• z analizo cianotoksinov okušamo, katere snovi proizvajajo,
• s satelitskimi posnetki pa od daleč povonjamo, kje in v kakšnem obsegu se pojavljajo.

Ta objava naznanja začetek serije objav o metodah za raziskovanje cianobakterij. S tem vam želimo približati vsakdan raziskovalcev, hkrati pa pojasniti, zakaj vam velikokrat ne moremo dati definitivnih odgovorov. Tudi če uporabimo vsa razpoložljiva čutila, namreč še vedno zaznamo le del resnice. Opazujte kdaj svojega psa na sprehodu v gozdu; čeprav uporabljate vsa svoja čutila, bo on zaznal srno na sosednji jasi, za katero se vam še sanja ne. Naša čutila niso popolna – in prav tako ne raziskovalne metode. Vendar če se zavedamo, kaj posamezna metoda zmore in česa ne, jih lahko med seboj smiselno povezujemo, da se kar najbolj približamo resnici.

Nabor metod, ki jih uporabljamo pri našem delu (oziroma jih bomo začeli uporabljati v bližnji prihodnosti).

Povezane objave: serija objav o raziskovalnih metodah

Tekst: Maša Zupančič