Vse se začne z vzorčenjem

Na teren gremo z namenom, da s seboj odnesemo delček narave v steklenicah in plastičnih posodicah. Gre za vzorce, ki vsebujejo cianobakterije, alge, heterotrofne bakterije in številne druge mikroskopske organizme. Navadno vzamemo dva različna vzorca: vodo in plast biofilma na kamnih. V teh dveh habitatih se vrste cianobakterij precej razlikujejo; prvim pravimo planktonske – prosto plavajoče, drugim pa bentoške – pritrjene na podlago.

Pri planktonskih organizmih nas zanimajo tisti, ki živijo v zgornjih plasteh vode, kamor prodira sončna svetloba. Le tam lahko namreč uspevajo cianobakterije, saj kot avtotrofni organizmi za življenje in rast potrebujejo svetlobo, da lahko opravljajo fotosintezo. V velikih in globokih jezerih se moramo s čolnom odpeljati do najgloblje točke in tam uporabiti poseben pripomoček – vzorčevalnik. Z njim lahko enakomerno zajamemo vodo na točno določenem razponu globine, na primer od površine pa do 20 metrov globoko. Če pa nas zanima skoncentrirana združba cianobakterij, lahko uporabimo planktonsko mrežo, ki ujame le celice, vodo pa pusti v jezeru. Večina vodnih teles v Sloveniji pa je majhnih in plitkih in tam ne uporabljamo čolna. Vzorec vode poberemo s steklenico v zgornjih 20 centimetrih, saj vemo, da se po celotni globini pojavljajo iste vrste.

V globokih jezerih (na primer v Blejskem jezeru) včasih uporabljamo čoln in vzorčevalnik, ki nam omogoča vzorčenje na večjih globinah.

Za vzorčenje bentoških cianobakterij pa so nujna oprema ribiški škornji; ob obali moramo namreč poiskati nekaj primernih kamnov, ki so obrasli z mikroorganizmi – pravimo, da je na njih biofilm. In prav ta biofilm nas zanima, saj lahko v njem med algami in bakterijami domujejo tudi cianobakterije. Ko najdemo primerne kamne, jih v čisti banjici speremo v majhni količini destilirane vode, ki zdaj nosi naš vzorec, kamne pa vrnemo v jezero.

Biofilm z bentoškimi cianobakterijami speremo s kamnov in ga prelijemo v plastično posodico, kjer ga zmešamo z etanolom.

Vzorci so dragoceni. Če gre kaj narobe v laboratoriju, lahko analize vedno ponovimo; če izgubimo vzorec s terena, pa ne moremo nazaj v času in vzorčenja ponoviti. Vse vzorce zato skrbno zavarujemo pred poletno vročino z uporabo hladilne skrinje, dokler jih ne prinesemo na varno v laboratorij. Vzorce namenjene analizi cianotoksinov hranimo v zatemnjeni embalaži, da preprečimo razgradnjo cianotoksinov. Pri vzorcih za molekularne analize pa je še posebej pomembno, da uporabljamo rokavice in da vso opremo pred delom ustrezno očistimo – da ne pride v vzorec DNK iz prejšnjih vzorčnih točk ali z naših rok.

V laboratoriju vzorce vode takoj prefiltriramo in filtre zamrznemo, vzorce biofilma pa že na terenu zmešamo z etanolom. Tako vse celice ubijemo (drugače povedano: fiksiramo), da se ne razmnožujejo, ne rastejo in se ne pojejo med seboj. Tako rekoč zamrznemo takšno stanje, kot je bilo v času našega vzorčenja. Tako nas bodo vzorci počakali, dokler si zanje ne vzamemo časa in jih uporabimo za analize – ki jih predstavljamo v drugih objavah.

Vzorec vode s planktonskimi cianobakterijami navadno filtriramo v laboratoriju, saj lahko tam zagotovimo bolj čisto okolje. Če je vzorcev veliko, pa včasih filtracijo opravimo kar na terenu.

Povezane objave: serija objav o raziskovalnih metodah

Več informacij:

• https://tinyurl.com/268yz73t
  Video prikaz vzorčenja vode v sklopu našega nedavnega projekta Eco-AlpsWater

• https://tinyurl.com/2p828ajx
  Video prikaz vzorčenja biofilma

Tekst: Maša Zupančič