Organizmi so odvisni od svojega okolja

Ko se odpravimo na teren, nas poleg organizmov zanima tudi okolje, v katerem živijo. Zato vedno najprej opazujemo splošne značilnosti vodnega telesa, kot so globina, vodostaj, osenčenje in tip sedimentov, pa tudi utrditev brega, rastje in širina obrežnega pasu ter izraba tal v zaledju. Vse to namreč vpliva na organizme, ki tam živijo. Nato izmerimo temperaturo, pH, prevodnost, koncentracijo kisika in prosojnost vode. Če nas zanima več podrobnosti, lahko v laboratoriju izmerimo tudi koncentracijo hranil (na primer dušika ali fosforja), natrija, kalcija, kalija in podobno.

Temperaturo, pH, prevodnost in koncentracijo kisika v vodi izmerimo z multimetrom z različnimi senzorji.

• Temperatura vpliva na številne procese v vodi; ob višji temperaturi so plini manj topni, razgradnja organskih snovi poteka hitreje, cianobakterije in alge pa hitreje rastejo, zato je verjetnost za nastanek cianobakterijskih gošč večja.
• pH označuje kislost oziroma bazičnost vode. To vpliva na dostopnost hranil v vodi in na topnost nekaterih mineralov, na primer težkih kovin. pH se spreminja glede na različne naravne dejavnike (na primer kamnine in prst, padavine, rastlinje), lahko pa odraža tudi onesnaženje (na primer kisli dež, rudarjenje, odpadne vode, kemikalije iz kmetijstva). Visoke koncentracije cianobakterij in alg povišajo pH vode, saj med fotosintezo porabljajo veliko ogljikovega dioksida.
• Prevodnost je sposobnost vode, da prevaja električni tok; pove nam, koliko ionov (soli) je raztopljenih v vodi. Soli izvirajo iz kamnov, ki jih voda razgrajuje in nosi s seboj, zato je prevodnost odvisna od tipa kamnin in prsti. Prevodnost je višja v bolj sušnih obdobjih, saj se raztopljene snovi skoncentrirajo v manjši količini vode, in ob višji temperaturi. Poleg tega pa lahko različna onesnažila v vodi povečajo njeno prevodnost, zato je nenadno povečanje prevodnosti dober kazalnik onesnaženja.
• Koncentracija kisika je odvisna od hitrosti vodnega toka, temperature in slanosti, ključna pa sta tudi količina alg in cianobakterij, ki proizvajajo kisik, ter količina organskih snovi, ki jih razgrajujejo bakterije in pri tem porabljajo kisik.

Merjenje osnovnih fizikalnih in kemijskih lastnosti vode poteka z multimetrom, kjer imamo za vsak parameter svoj senzor.

Prosojnost oziroma motnost vode merimo s Secchijevim diskom – ploščico bele barve na vrvi z oznakami za posamezne dolžine, ki jo potopimo v vodo in izmerimo globino, na kateri plošča na videz izgine. To imenujemo Secchijeva globina; manjša kot je Secchijeva globina, večja je motnost vode.

Seccijeva globina nam pove, koliko delcev je v vodi – ti so lahko neživi (različne usedline, npr. pesek ali glina) ali pa živi (alge, cianobakterije). Nekateri od teh delcev lahko imajo negativen vpliv na ekosistem, saj zavirajo pretok svetlobe, dušijo vodne živali ali prenašajo onesnažila in patogene organizme. S pomočjo Secchijeve globine ocenimo tudi globino, do katere še seže svetloba – to je območje, kjer alge in cianobakterije lahko preživijo. Tako določimo globino vzorčenja v globokih jezerih, kot sta Blejsko in Bohinjsko

Merjenje prosojnosti vode s Secchijevim diskom.

Poleg tega lahko včasih v laboratoriju izmerimo tudi koncentacijo hranil (na primer dušika ali fosforja). Hranila lahko izvirajo iz gnojil s kmetijskih površin, kanalizacije ali drugih odpadnih voda. Njihove povišane koncentracije spodbujajo prekomerno rast cianobakterij in alg.

Povezane objave: serija objav o raziskovalnih metodah

Več informacij:

• https://tinyurl.com/cj695kj6
• https://tinyurl.com/4xsny7cj

Tekst: Maša Zupančič